Selitev

Po dooooolgem času sem se spet spotaknil ob ta moj blogec, mojo Butaro. Na strežniku mi je delala gužvo, zato sem jo preselil na javne stražnike. Ok, ni mi delala neke posebno velike gužve. Tudi vzroka, da sem jo preselil v bistvu ne poznam. Bila je odločitev v trenutku.

Čeprav, če sem iskren, vseeno obstaja razlog. Enostavno sem si zaželel Butaro zaključiti/zažgati. Planirana je bila kot neka skupnost, ki pa ni nikoli zaživela in se razvila v tisto kar sem upal in planiral. In od vsega kar sem planiral in splaniral je ostal živ le še moj blog. Ena oseba, en blog pa ravno ni skupnost in tako je vse skupaj izgubilo pomen. Zato je prišel čas, da se tudi sam poslovim o tega. Trud je bil, žal zaman.

Zgleda pa, da je vseeno nek konec nekje drugje začetek nečesa. Pa naj bo to nov začetek.

Ivan Janca

Ne, to ni Ivan Grozni. Je pa podobno velik človek. Pa ne velik v smislu, da ima dva metra ali pa da je gora mišic. Nikakor ne. To je superjunak današnjega časa. Vsa njegova moč je v bleščeči glavi, sijaj mu izžareva iz oči. Ponosno hodi med svojimi podložniki, ponosen nase in na svoja dejanja. Večkrat jezen in užaljen, ampak tako pač vlada. Porazi so mu tuji, ko pa pridejo jih ne prizna. V eni roki meč, v drugi mogočno kladivo, kot kakšen Thor. S svojimi nasprotniki obračuna z mečem, ljudstvo preplaši s kladivom. Z njim udarja, da stresa deželo in poganja strah v kosti nevednih podložnikov. Ob sebi ima tudi svojo princesko, ki je lepa in ga razume. Skupaj kopljeta po vrtu, on s krampom, ona z lopato. Ivan je srečen.

Rad hodi v hribe, kolesari, občasno igra nogomet. Zbira znamke in podstavke za pivo. Prostega časa nima veliko, treba poskrbeti za podložnike. Pridno dela, občasno se mu zdi, da tudi koristno. Zadnje dni se mu prestol trese. Ni še znano ali od straha ali je to le povratni udarec njegovega kladiva, katerega moč zadnje čase zlorablja. Prvič se mu udarci vračajo, kar mu je čudno, saj jih ni vajen. Kladivo je močno, težko in hrbet se hitro upogne. Napak ne išče pri sebi, raje jih pripiše drugim, saj sam je nezmotljiv.

Živi v iluziji in predvsem v preteklosti. Ne zaveda se sedanjosti do te mere, da bi jo raje povezoval s prihodostjo, kot pa preteklostjo. Prihodnost še ni znana, usoda pa že zapisana…

Tek po dežju

Tek po dežju je nekaj posebnega. V mislih nimam nekih nalivov ali neviht. Lani sem tekel proti nevihti v prepričanju, da gre v drugo stran, stran od mene. Ni šla. Šla je proti meni in ni lepo teči v nalivu, ko ne vidiš pred samo skoraj nič, voda je povsod in strele pokajo v bližnje električne drogove 10 metrov od glave. Ne veš kam bi tekel, saj ne veš kam se bo obrnila. Grem še bolj v neviho ali bom zbežal od nje? Le v strahu pogleduješ v nebo in upaš, da ne zasvetiš, kot žarnica. Od takrat vedno prej preverim oblake, njihov odtenek sive barve in kam gredo.

Vendar tek po rahlem dežju, ki pride mirno in počasi je nekaj posebnega. Kapljice nežno padajo na telo in kljub temu, da si moker je občutek lep. V zraku je neka mirnost, sivina, ki je na nebu pa prav pomirja. Šum dežja te kar zapelje v svet, kjer um dela drugače. Težko razložiti. Mnogi po dežju ne tečejo radi. Verjetno v prepričanju, da se bodo prehladili ali si umazali obleko in obutev. Največkrat pa je razlog razmočena steza, kjer ponavadi tečejo in tek po njej lahko privede do poškodb. Sej pozno jeseni ali pozimi tudi sam ne tečem v dežju. Sedaj, ko pa imamo še poletje, je pa fajn. Žal le to, da dež poleti ponavadi pride z nevihto. Za ta teden, kot vidim ne kaže dobro, nekaj upanja pa je za vikend, kaže na dež. Tudi temperature pod 20 so za tek bolj prijetne. Vsaj zame.

Sicer pa so priprave v polnem teku. Zelo hitro se približuje klik

Šoferji

Šofer sem že kar nekaj časa in v tem času sem videl že marsikaj. Osebno se imam za kar dobrega šoferja. Imam se tudi za dokaj razumevajočo osebo, ki ima nek kanček posluha in predstavo kaj se dogaja v drugih glavah. No, ne vedno. Ne razumem in verjetno nikoli ne bom slovenskih šoferjev. Kaj se jim dogaja, da počnejo na cesti to kar pač počnejo. Skregano z šofersko, kmečko in še kakšno logiko. Kaj jim dogaja? Za take imam kar nekaj vprašanj, dvomov v sposobnosti, tako vozniške, kot kakšne druge. Nekaj takih poznam osebno. Zanimivo, da so izven avtomobila prav normalni ljudje. Ko pa vstopijo v svoj avto, se pa zgodi kvantni skok. Kot, da bi jim avto dal neko varnost, so v drugem svetu, od zunanjega jih loči pločevina. In v tem svetu so močni, samozavestni, polni ega in ne vem še česa. Avto upravljajo sami, svojega življenja verjetno ne. In moč je tista, ki jih dela takšne. Ko imajo občutek, da imajo končno nadzor nad nečim in so tako samozavestni in močni. V stilu, obvladujem tono pleha in sem car. Kdo mi kaj more? Če ti ni kaj prav ti pokažem sredinec in odvihram. Kriza! Kje se najdejo?

Nekaj najbolj zanimivih:

• zakaj so že smerokazi?
• kaj je že varnostna razdalja? (Uživajo ko se vozijo meter za nekom pri 150/uro)
• zakaj je že polna črta? Obvezno prehitevaj? Al kaj?
• omejitve. Kaj je to?
• prehitevanje na avtocesti po odstavnem pasu. (Obvezna stvar)
• parkiranje na prostoru za invalide (sej bom samo pet minut)
• parkiranje vsepovsod (to je moj avto in lahko ga pustim kjer si pač zaželim. Kdo mi kaj more)
• nedeljski vozniki (obupno počasna vožnja je tudi nevarna)
• izsiljevanje prednosti (me ima da bi si nabavil eno kripo in se v take kar zaletel)
• puščanje prednosti (mnogim neznanka)
• ko mi kreten piska, ker sem šel v križišče pred njim, kjub temu, da imam JAZ prednost (takoj sredinec)
• ko čakam parkplac in mi ga peder namenoma zasede pred nosom (spet sredinec)

Le nekaj cvetk. Pa da ne bi preveč posploševal, na srečo je takih, ki jih omenjam manj, kot normalnih. Vsaj to. Zdaj pa za volan in gas:-)

Tek v vročini

Vročina me ubija že po defaultu. In te dni je hudo. Ponavadi tečem ko pridem iz službe. Sedaj to seveda ni mogoče, saj je ob tisti uri grozno vroče in tek skoraj že riziko za moj organizem. Nekatere to ne moti, tečejo tudi po hudi vročini in pripeki. Pri meni to ne gre. Zato rajši te dni počakam do večera, ko se že zmrači in se takrat odpravim na dnevno dozo kilometrov. Včasih pa vseeno ne gre čakati večera.

Včeraj je bil tak dan. Teči sem šel okoli sedme ure zvečerz mislijo, da bo že znosno. Naka. Ko pridem iz prijetno ohlajenega stanovanja me butne vroč, težak zrak.. Že pomislim, da bi se obrnil nazaj in počakal do teme, ko je bolj znosno. Ampak ne, psihično sem že popolnoma pripravljen za tek, telo rabi kilometre. In grem.

Začnem bolj počasi, počasneje kot ponavadi. Da preverim kako bo šlo. Na glavo si poveznem čepico, sonce buta v glavo. Ponavadi rabim kakšna dobra 2km, da se dobro ogrejem in začnem potiti. Včeraj se je to začelo veliko prej. Že po nekaj kilometrih občutim kako me pritiska, ne da mi dihati, lije iz mene. Čepica je že popolnoma premočena. Tekačev je zelo malo, sprehajalcev tudi, vsi se skrivajo v senci.

Ko končam 9km tek sklenem, da bo vročini pa nikoli več. Napaka dneva.

Jinx

Sem moral kar pomisliti, da sem se spomnil kje in kdaj sem jih nazadnje videl nastopati v živo. Nisem se spomnil. Včeraj je bil njihov koncert v skoraj razprodanih Križankah. Bile so ravno prav napolnjene, tako da se ni bilo treba gužvati. Koncert je bil dober, igrali so vse največje uspešnice iz prejšnjih albumov in pa tudi iz novega Na zapadu. Naredili so dober žur dolg dobri dve uri. Predskupina Leeloojamais je dobro ogrela publiko, kot gostja je z njimi nastopila tudi njihova bivša vokalistka Lara Love. Škoda, da niso več skupaj. Skratka dober koncert.

Vročina

Po nekaj tednih bolj slabega vremena je nastopila vročina. Priznam, sem eden tistih, ki jo slabo prenašamo. Enim kar ustreza, fajn jim je da žge. Ni hujšega, ko priti iz klimatiziranega prostora na vročino. Te sesuje momentalno in permanentno. Tak primer je v službi. Pisarna lepo ohlajena in ko prideš ven ne veš ali bi šel do avta ali nazaj v pisarno. Hoja do avta je križev pot, da niti ne omenjam kako fletno se je usesti v temeljito pregret avto. Ker se mora prej malce prezračit sem prislijen še malce stati na soncu, ali pa če tvegam in se usedem takoj. Ker je avto pregret, klima nekaj časa nima učinka. Kdaj bo spet kaj dež?

Še ali ne več?

Že dolgo ni bilo objave tukaj. En vzrok za to je moje dvotedensko potepanje po USA in drugi, da se mi ne ljubi pisat. Zadnje čase resno razmišljam, da bi blog zaprl. Sem še v fazi tehtanja…

Zares

Jutri gre zares. Štartamo ob skrajno nemogoči uri in sicer ob 6:30. Če želim bit kakšno uro prej na letališču moram vstati ob kakšnih pol petih. Uf, kriza. Tako zgodaj ne vem, če sem kdaj vstal.

Kot sem že v prejšnji objavi pisal, najprej iz Brnika v Pariz, nato Cincinatti in od tam končno Vegas. Vse skupaj se bo zelo zavleklo in verjetno bo tudi utrujajoče. Ampak nič hudega, kopalke sem spakiral, kratke hlače tudi, dolarji so v žepu in lahko se gre. Casino-ji že trepetajo.

Če se kje slučajno spotaknem ob kak računalnik, pa mogoče napišem kakšno objavo. Viva Las Vegas

Odštevanje

Vsak dan je bližje. Še slaba dva tedna in bo treba it. V plehnato čudo. Kot da ni en let dovolj moram do mesta zabave še dvakrat presedati. Pot me vodi najprej iz Ljubljana do Pariza, nato Cincinatti. Od tukaj pa Las Vegas. Vse skupaj 16 ur samo letenja, da ne omenjam čakanj na letališčih, vlačenje prtljage, iskanje terminalov, čekiranja, pregledov in podobnih rečeh.

Ko pogledaš na google maps kje je Las Vegas vidiš, da je daleč, res daleč. Do sedaj sem potoval le po Evropi in je bil najdaljši let 2 ure in 40 minut. Ja, zelo dobro sem si zapomnil dolžino leta. Spomnem se vsake minute posebej. Še posebej sta mi ostala v spominu tresenje in smrad po zažgani gumi. Še danes nimam neke razlage kaj za boga je se je žgalo, oziroma smrdelo. Verjetno še bolje, da ne vem.

Tole drugi teden bo malo večji zalogaj. Samo let iz Pariza do Cincinattija naj bi trajal dobrih 9ur. En malce podaljšan šiht. Najbolje bi bilo, da me preslikajo tam pa je. V eni sekundi sem tam in vse je ok. Beam me up, Scotty!