Čeprav, če sem iskren, vseeno obstaja razlog. Enostavno sem si zaželel Butaro zaključiti/zažgati. Planirana je bila kot neka skupnost, ki pa ni nikoli zaživela in se razvila v tisto kar sem upal in planiral. In od vsega kar sem planiral in splaniral je ostal živ le še moj blog. Ena oseba, en blog pa ravno ni skupnost in tako je vse skupaj izgubilo pomen. Zato je prišel čas, da se tudi sam poslovim o tega. Trud je bil, žal zaman.

Zgleda pa, da je vseeno nek konec nekje drugje začetek nečesa. Pa naj bo to nov začetek.

Rad hodi v hribe, kolesari, občasno igra nogomet. Zbira znamke in podstavke za pivo. Prostega časa nima veliko, treba poskrbeti za podložnike. Pridno dela, občasno se mu zdi, da tudi koristno. Zadnje dni se mu prestol trese. Ni še znano ali od straha ali je to le povratni udarec njegovega kladiva, katerega moč zadnje čase zlorablja. Prvič se mu udarci vračajo, kar mu je čudno, saj jih ni vajen. Kladivo je močno, težko in hrbet se hitro upogne. Napak ne išče pri sebi, raje jih pripiše drugim, saj sam je nezmotljiv.

Živi v iluziji in predvsem v preteklosti. Ne zaveda se sedanjosti do te mere, da bi jo raje povezoval s prihodostjo, kot pa preteklostjo. Prihodnost še ni znana, usoda pa že zapisana…

Vendar tek po rahlem dežju, ki pride mirno in počasi je nekaj posebnega. Kapljice nežno padajo na telo in kljub temu, da si moker je občutek lep. V zraku je neka mirnost, sivina, ki je na nebu pa prav pomirja. Šum dežja te kar zapelje v svet, kjer um dela drugače. Težko razložiti. Mnogi po dežju ne tečejo radi. Verjetno v prepričanju, da se bodo prehladili ali si umazali obleko in obutev. Največkrat pa je razlog razmočena steza, kjer ponavadi tečejo in tek po njej lahko privede do poškodb. Sej pozno jeseni ali pozimi tudi sam ne tečem v dežju. Sedaj, ko pa imamo še poletje, je pa fajn. Žal le to, da dež poleti ponavadi pride z nevihto. Za ta teden, kot vidim ne kaže dobro, nekaj upanja pa je za vikend, kaže na dež. Tudi temperature pod 20 so za tek bolj prijetne. Vsaj zame.

Sicer pa so priprave v polnem teku. Zelo hitro se približuje klik

Nekaj najbolj zanimivih:

• zakaj so že smerokazi?
• kaj je že varnostna razdalja? (Uživajo ko se vozijo meter za nekom pri 150/uro)
• zakaj je že polna črta? Obvezno prehitevaj? Al kaj?
• omejitve. Kaj je to?
• prehitevanje na avtocesti po odstavnem pasu. (Obvezna stvar)
• parkiranje na prostoru za invalide (sej bom samo pet minut)
• parkiranje vsepovsod (to je moj avto in lahko ga pustim kjer si pač zaželim. Kdo mi kaj more)
• nedeljski vozniki (obupno počasna vožnja je tudi nevarna)
• izsiljevanje prednosti (me ima da bi si nabavil eno kripo in se v take kar zaletel)
• puščanje prednosti (mnogim neznanka)
• ko mi kreten piska, ker sem šel v križišče pred njim, kjub temu, da imam JAZ prednost (takoj sredinec)
• ko čakam parkplac in mi ga peder namenoma zasede pred nosom (spet sredinec)

Le nekaj cvetk. Pa da ne bi preveč posploševal, na srečo je takih, ki jih omenjam manj, kot normalnih. Vsaj to. Zdaj pa za volan in gas:-)

Včeraj je bil tak dan. Teči sem šel okoli sedme ure zvečerz mislijo, da bo že znosno. Naka. Ko pridem iz prijetno ohlajenega stanovanja me butne vroč, težak zrak.. Že pomislim, da bi se obrnil nazaj in počakal do teme, ko je bolj znosno. Ampak ne, psihično sem že popolnoma pripravljen za tek, telo rabi kilometre. In grem.

Začnem bolj počasi, počasneje kot ponavadi. Da preverim kako bo šlo. Na glavo si poveznem čepico, sonce buta v glavo. Ponavadi rabim kakšna dobra 2km, da se dobro ogrejem in začnem potiti. Včeraj se je to začelo veliko prej. Že po nekaj kilometrih občutim kako me pritiska, ne da mi dihati, lije iz mene. Čepica je že popolnoma premočena. Tekačev je zelo malo, sprehajalcev tudi, vsi se skrivajo v senci.

Ko končam 9km tek sklenem, da bo vročini pa nikoli več. Napaka dneva.

Kot sem že v prejšnji objavi pisal, najprej iz Brnika v Pariz, nato Cincinatti in od tam končno Vegas. Vse skupaj se bo zelo zavleklo in verjetno bo tudi utrujajoče. Ampak nič hudega, kopalke sem spakiral, kratke hlače tudi, dolarji so v žepu in lahko se gre. Casino-ji že trepetajo.

Če se kje slučajno spotaknem ob kak računalnik, pa mogoče napišem kakšno objavo. Viva Las Vegas

Ko pogledaš na google maps kje je Las Vegas vidiš, da je daleč, res daleč. Do sedaj sem potoval le po Evropi in je bil najdaljši let 2 ure in 40 minut. Ja, zelo dobro sem si zapomnil dolžino leta. Spomnem se vsake minute posebej. Še posebej sta mi ostala v spominu tresenje in smrad po zažgani gumi. Še danes nimam neke razlage kaj za boga je se je žgalo, oziroma smrdelo. Verjetno še bolje, da ne vem.

Tole drugi teden bo malo večji zalogaj. Samo let iz Pariza do Cincinattija naj bi trajal dobrih 9ur. En malce podaljšan šiht. Najbolje bi bilo, da me preslikajo tam pa je. V eni sekundi sem tam in vse je ok. Beam me up, Scotty!